Ali se je Bog žrtvoval samemu sebi, da bi nas rešil pred samim seboj, zaradi pravila, ki ga je postavil sam?

Ali se je Bog žrtvoval samemu sebi, da bi nas rešil pred samim seboj, zaradi pravila, ki ga je postavil sam? Odgovori



Nekateri trdijo, da nas Bog v bistvu rešuje svoje jeze tako, da se žrtvuje samo zato, da bi izpolnil pravilo, ki ga je ustvaril. Nato se vprašajo, zakaj bi naredili pravilo? Zakaj ne bi odložil jeze brez žrtve? In kako je smiselno žrtvovati samega sebe do samega sebe? To so dobra vprašanja, vendar temeljijo na več temeljnih nerazumevanju Božje narave in značaja.



Najprej bomo razmislili o ideji, da se je Bog žrtvoval samemu sebi. To je napačno razumevanje Božje troedine narave, saj združuje Očeta in Sina. Oče poslano Sin (Janez 7,33), Sin je izpolnil Očetovo voljo (Janez 17,4) in Sin je umrl za grešnike (Rimljanom 5,8). Oče ni umrl; Sin je dal svoje življenje kot zadoščenje za greh (1 Jn 4,10).





Drugič, Božja zahteva, da je za odkupitev greha potrebna žrtev, ni pravilo, ki ga je preprosto izmislil. Božji zakon ni nekaj, kar je samovoljno ustvaril; Postava je razširitev Njegove svete narave. Bog ni izumil morale; Razodel se nam je in to razodetje njegove osebe je tisto, kar mora je . Ko je Bog rekel: Plačilo za greh je smrt (Rimljanom 6:23), nam ni izmislil pravila ali nam naložil nove kazni; namesto tega nam je razkrival nespremenljivo, večno resničnost – če se oddaljiš od Ohranjevalca življenja, potem se logično odrežeš možnosti nadaljnjega obstoja. Tisti, ki zavračajo Življenje, imajo samo eno drugo možnost in to je smrt.



Reči, da je Bog postavil pravila, s katerimi se odkupuje greh, je nekako tako, kot če bi rekli, da je Isaac Newton napisal zakon gravitacije. Newton je opisal učinke in naravo gravitacije, toda zakon gravitacije je bil pred njegovim opisom in ga presegel. Na podoben način Sveto pismo opisuje naravo greha in pravičnosti, toda univerzalni zakoni o grehu in pravičnosti, smrti in življenju ter pravičnosti in usmiljenju so pred in presegajo pisanje. Božji zakoni večno izvirajo iz narave samega Boga.



Ker je božja postava izliv iz njegove narave, je postava nespremenljiva. Trdno je pritrjen v nebesih (Psalm 119:89, ESV). Bog ne more odpustiti svoje jeze nad grehom tako kot mi ne moremo spremeniti svojega DNK. Božja pravičnost ni vodilo, ki bi mu se odločil slediti; pravičnost je del njegovega značaja. Pravičnost in pravičnost sta temelj njegovega suverenega vladanja vesolja (Psalm 97:2). Brez pravice – brez jeze na greh – ni Bog. Smrt sledi grehu ne zato, ker tako pravi Bog, ampak zato, ker je greh upor proti Življenju.



Prav tako bi morali opredeliti naravo greha. Greh je veliko več kot misli ali dejanja, ki jih Bog ne mara. Obstaja objektivno merilo, po katerem se meri greh. Greh je vsaka misel ali dejanje, ki se ne meri z Božjo svetostjo in absolutno popolnostjo. To je tisto, kar nasprotuje njegovi naravi. Laganje je napačno – ne zato, ker se je Bog odločil, da ga ne mara, ampak zato, ker je Bog Resnica in laži nasprotujejo njegovi naravi. Umor je napačen – ne zaradi samovoljne vladavine, ki jo je ustvaril Bog, ampak zato, ker je Bog Življenje in umor nasprotuje njegovemu večnemu značaju.

Kot grešniki pred svetim Bogom smo se soočili z zanesljivo sodbo: večno ločitvijo od njega, to je večno smrtjo. Če bi Bog odložil svojo jezo nad grehom in nam ne bi dal tistega, kar greh zahteva, bi prenehal biti pravičen. Toda Bog je v svoji veliki ljubezni in usmiljenju zagotovil pot, da je bila pravica izpolnjena in da se je zveličanje razširilo: Bog je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da nihče, kdor veruje vanj, ne pogine, ampak ima večno življenje. (Janez 3:16).

Na Kristusovem križu se srečata popolna pravičnost in popolno usmiljenje. Greh in krivica sta bila kaznovana na križu, Božji Sin pa je prejel obsodbo za greh. Ker je bila kazen za greh izpolnjena s Kristusovo žrtev, lahko Oče razširi svoje usmiljenje na nezaslužne grešnike. Bog je bil pravičen, ko je kaznoval greh, in lahko opraviči tudi grešnike, ki sprejmejo Kristusa po veri (Rimljanom 3:26). Božja pravičnost in Njegovo usmiljenje se je pokazalo s Kristusovim križanjem. Na križu je bila Božja pravičnost v celoti izpolnjena (na Kristusu) in Božje usmiljenje je bilo v celoti razširjeno (vsem, ki verujejo). Božje popolno usmiljenje se je izvajalo po njegovi popolni pravičnosti.

Bog se ni žrtvoval samemu sebi, da bi nas rešil samega sebe zaradi pravila, ki si ga je postavil sam. Ne, obstajajo duhovne resničnosti, ki so tako gotove kot katera koli fizična resničnost ali zakon narave, ki jih lahko opazujemo: ena od teh resničnosti je, da smrt sledi grehu. Toda Bog, ki je Ljubezen (1 Jn 4,8), je poslal svojega Sina, da bi nas rešil našega greha in zla, ki naravno doleti tiste, ki zavračajo dobro. Ljubezen je bila za vso zgodovino stisnjena v tisti osamljeni figuri na križu, ki je rekel, da lahko vsak trenutek pokliče angele na reševalno misijo, a se je odločil, da ne – zaradi nas. Na Kalvariji je Bog sprejel svoje lastne nezlomljive pogoje pravičnosti (Philip Yancy, iz Kje je Bog, ko boli? , Zondervan, 1990).



Top