Povzetek 2. Korinčanom

Povzetek 2. Korinčanom – Svetopisemski pregled Avtor: 2. Korinčanom 1:1 avtorja 2. Korinčanom opredeljuje kot apostola Pavla, morda skupaj s Timotejem.



Datum pisanja: Knjiga 2 Korinčanom je bila zelo verjetno napisana približno v letih 55-57 AD.



Namen pisanja: Cerkev v Korintu se je začela leta 52 našega štetja, ko jo je Pavel obiskal na svojem drugem misijonarskem potovanju. Ostal je eno leto in pol in veliko dosegel zavoljo evangelija. Zapis o tem obisku in ustanovitvi cerkve je v Apostolskih delih 18:1–18.





V svojem drugem pismu Korinčanom Pavel izraža olajšanje in veselje, da so Korinčani prejeli njegovo hudo pismo (zdaj izgubljeno) na pozitiven način. To pismo je obravnavalo vprašanja, ki so razdirala cerkev, predvsem prihod samozvanih (lažnih) apostolov (2. Korinčanom 11:13), ki so napadali Pavlov značaj, sejali razdor med verniki in poučevali lažni nauk. Zdi se, da so dvomili v njegovo verodostojnost (2 Korinčanom 1:15–17), njegovo govorno sposobnost (2 Korinčanom 10:10; 11:6) in njegovo nepripravljenost sprejeti podporo cerkve v Korintu (2 Korinčanom 11:7– 9; 12:13). V Korintu je bilo tudi nekaj ljudi, ki se niso pokesali svojega razuzdanega vedenja, kar je še en razlog, da je poslal hudo pismo (2. Korinčanom 12:20–21).



Pavel je bil presrečen, ko je od Tita izvedel, da se je večina Korinčanov pokesala svojega upora proti Pavlu (2. Korinčanom 2:12–13; 7:5–9). Apostol jih za to spodbuja z izrazom svoje pristne ljubezni (2 Kor 7,3–16). Pavel je tudi pozval Korinčane, naj končajo zbiranje daritev za uboge (poglavja 8–9) in zavzamejo strožje stališče do lažnih učiteljev (poglavja 10–13). Nazadnje je Pavel potrdil svoje apostolstvo, saj so nekateri v cerkvi verjetno dvomili v njegovo avtoriteto (2. Korinčanom 13:3).



Ključni verzi:



2. Korinčanom 3:5: Ne zato, da bi bili sami po sebi pristojni, da bi karkoli zahtevali zase, ampak naša sposobnost prihaja od Boga.

2 Korinčanom 3:18: In mi, ki z odkritimi obrazi vsi odsevamo Gospodovo slavo, se spreminjamo v njegovo podobnost z vedno večjo slavo, ki prihaja od Gospoda, ki je Duh.

2. Korinčanom 5:17: »Če je torej kdo v Kristusu, je novo stvarstvo; staro je odšlo, novo je prišlo!'

2. Korinčanom 5:21: 'Tega, ki ni imel greha, je Bog naredil za greh za nas, da bi v njem postali božja pravičnost.'

2. Korinčanom 10:5: 'Uničimo argumente in vsako pretvezo, ki se postavlja proti spoznanju Boga, in ujamemo vsako misel, da bi bila poslušna Kristusu.'

2. Korinčanom 13:4: »Vsekakor je bil križan v šibkosti, vendar živi po Božji moči. Prav tako smo v njem šibki, a z božjo močjo bomo živeli z njim, da bi vam služili.'

Kratek povzetek: Potem ko je Pavel pozdravil vernike v cerkvi v Korintu in pojasnil, zakaj jih ni obiskal, kot je bilo prvotno načrtovano (vv. 1:3–2:2), razloži naravo svoje službe. Zmago po Kristusu in iskrenost v očeh Boga sta bila znamenja njegove službe cerkvam (2,14-17). Veličastno službo Kristusove pravičnosti primerja s službo obsodbe, ki je postava (v. 3:9), in izjavlja svojo vero v veljavnost njegove službe kljub močnemu preganjanju (4:8-18). Poglavje 5 opisuje osnovo krščanske vere – novo naravo (v. 17) in zamenjavo našega greha za Kristusovo pravičnost (v. 21).

V 6. in 7. poglavju je zapisano, da Pavel brani sebe in svojo službo ter Korinčanom še enkrat zagotavlja svojo iskreno ljubezen do njih ter jih spodbuja k kesanju in svetemu življenju. V 8. in 9. poglavju Pavel spodbuja vernike v Korintu, naj sledijo zgledom bratov v Makedoniji in dajo velikodušnost svetnikom v stiski. Uči jih načel in nagrad milostnega dajanja.

Pavel konča svoje pismo tako, da ponovno poudari svojo avtoriteto med njimi (10. poglavje) in skrb za njihovo zvestobo ob ostrem nasprotovanju lažnih apostolov. Imenuje se za norca, ker se mora nejevoljno hvaliti s svojo usposobljenostjo in svojim trpljenjem za Kristusa (11. poglavje). Svojo poslanico zaključuje z opisom videnja nebes, ki ga je smel izkusiti, in trna v meso, ki mu ga je dal Bog, da bi zagotovil svojo ponižnost (12. poglavje). Zadnje poglavje vsebuje njegovo spodbudo Korinčanom, naj se preučijo, ali je to, kar izpovedujejo, resničnost, in se konča z blagoslovom ljubezni in miru.

povezave: V vseh svojih poslanicah se Pavel pogosto sklicuje na Mojzesovo postavo in jo primerja s presežno veličino evangelija Jezusa Kristusa in zveličanja po milosti. V 2. Korinčanom 3:4-11 Pavel nasprotuje starozavezni postavi z novo zavezo milosti, pri čemer označuje postavo kot tisto, ki ubija, medtem ko Duh oživlja. Postava je služba smrti, napisana in vklesana na kamen (v. 7; Izhod 24:12), ker prinaša le spoznanje greha in njegovo obsodbo. Slava postave je v tem, da odseva Božjo slavo, vendar je služba Duha veliko bolj veličastna od službe postave, ker odseva njegovo usmiljenje, milost in ljubezen v zagotavljanju Kristusa kot izpolnitve postave.

Praktična uporaba: To pismo je najbolj biografsko in najmanj doktrinarno od Pavlovih pisem. Pove nam več o Pavlu kot osebi in kot ministru kot kateri koli drugi. Kot rečeno, lahko iz tega pisma vzamemo nekaj stvari in jih uporabimo v današnjem življenju. Ena stvar je skrbništvo, ne samo denarja, ampak tudi časa. Makedonci niso samo velikodušno dajali, ampak so se najprej darovali Gospodu in nato nam v skladu z Božjo voljo (2 Kor 8,5). Na enak način ne bi smeli posvetiti Gospodu le vsega, kar imamo, ampak vse, kar smo. Res ne potrebuje našega denarja. On je vsemogočen! Želi srce, ki hrepeni po služenju, ugajanju in ljubezni. Upravljanje in dajanje Bogu je več kot le denar. Da, Bog res želi, da dajemo desetino od svojega dohodka, in obljublja, da nas bo blagoslovil, ko mu damo. Je pa še več. Bog hoče 100%. Želi, da mu damo vse od sebe. Vse kar smo. Življenje bi morali preživeti, da bi služili svojemu Očetu. Ne bi smeli samo dajati Bogu od svoje plače, ampak tudi naše življenje mora biti njegov odsev. Najprej se moramo predati Gospodu, nato cerkvi in ​​delu službe Jezusa Kristusa.



Top