Kaj so apokrifni evangeliji?

Kaj so apokrifni evangeliji? Odgovori



Beseda apokrifi izvira iz grške besede za prikrito ali skrito. Apokrifni evangeliji so tako poimenovani, ker v zgodnji cerkvi niso bili vidni.



Matej, Marko, Luka in Janez so znani kot kanonski evangeliji, ker jih je zgodnja cerkev priznala kot točna, avtoritativna in navdihnjena poročila o Jezusovem življenju in naukih. Vendar pa je bilo poleg teh štirih del še veliko drugih del, ki naj bi zabeležila druge Jezusove besede in dejanja. Ta dela niso avtoritativna ali navdihnjena in včasih niti točni zapisi o Jezusovem življenju in naukih.





Za mnoge apokrifne evangelije je zgodnja cerkev veljala za uporabne, a ne navdihnjene. V naslednjih letih je prišlo na dan več del, kot so gnostični evangeliji, ki bi jih zgodnja cerkev štela za heretične. Trenutno je izraz apokrifni evangelij velja za vsako nekanonično zgodnje delo, ki naj bi zabeležilo Jezusovo življenje in nauk. Niti rimokatoliki niti vzhodni pravoslavci niti protestanti ne sprejemajo nobenega apokrifnega evangelija kot avtoritativnega ali navdihnjenega. Vendar pa sodobna učenja (kot je uporabljena na Jezusovem seminarju) na splošno sprejemajo te evangelije kot točne zapise, ki so potrebni za popolno sliko o Jezusovem življenju in naukih.



Nekateri apokrifni evangeliji so za nas izgubljeni, vendar so omenjeni v drugih zgodnjih krščanskih spisih in bi veljali za koristne, čeprav ne navdihnjene. Ta dela vključujejo Andrejev evangelij, Bartolomejev evangelij, Barnabov evangelij in spomine apostolov.



Nekateri apokrifni evangeliji so delo heretičnih skupin, ki so poskušale uporabiti Jezusove nauke za svoje namene. Med temi deli so Marcionov evangelij, Tomažev evangelij, Judov evangelij, Marijin evangelij, Filipov evangelij in evangelij resnice. Tomažev evangelij je verjetno najbolj znan, ker ga je popularizirala profesorica religije na univerzi Princeton Elaine Pagels v svoji uspešnici iz leta 2004. Beyond Belief: Skrivni Tomažov evangelij .



Nekateri apokrifni evangeliji, kot je Petrov evangelij, so prav bizarni. V tem delu naletimo na dejanski govoreči križ.

Skrivni Markov evangelij je prišel na dan šele pred kratkim in namiguje, da je imel Jezus morda homoseksualen odnos z Markom. Nadaljnja preiskava kaže, da je bila ta najdba prevara, ki jo je zagrešil Morton Smith, človek, ki je trdil, da jo je odkril. Vendar ga je sodobna kritična učenja nekaj časa nekritično sprejemala kot pristnega.

Zaradi široke raznolikosti učenja v teh apokrifnih evangelijih nekateri učenjaki raje govorijo o zgodnjem krščanstvu, pri čemer namigujejo, da nikoli ni bilo enotnega, enotnega, natančnega, avtoritativnega učenja o Jezusu, ampak da je vsaka skupina zbirala delno resnico, da bi ustrezala svojim potrebam. Skupina, ki jo zdaj imenujemo ortodoksna, je bila skupina, ki je sčasoma pridobila na pomenu; tako so bili evangeliji, ki so jim bili ljubši (kanonski evangeliji) sprejeti kot verodostojni, medtem ko so bili drugi zatrti. To je v bistvu predpostavka za roman Dana Browna DaVincijeva koda . Takšne teorije so v nasprotju z dejstvom, da je zgodnja cerkev prejela vero, ki je bila enkrat za vselej zaupana Božjemu svetemu ljudstvu (Juda 1:3).

Pri nadaljnjem raziskovanju ugotovimo, da so bili apokrifni evangeliji, ki predstavljajo nekaj najbolj različnih pogledov na to, kdo je bil Jezus in kaj je učil, napisani veliko pozneje kot kanonski evangeliji. Za stališča, ki jih predstavljajo v drugih spisih zgodnje cerkve, ni dokazov. Učenjaki, ki postavljajo vse evangelije v enake pogoje, so ponavadi hiperkritični do kanoničnih evangelijev in se preveč prilagajajo apokrifnim evangelijem.

Ohranjeni apokrifni evangeliji so na voljo na spletu za vse, ki jih želijo prebrati. Za znanstveno evangeličansko analizo apokrifnih evangelijev priporočamo Izmišljanje Jezusa: kako sodobna štipendija izkrivlja evangelije avtorja Craiga Evansa, za bolj priljubljeno razlago pa priporočamo 1. poglavje Primer pravega Jezusa avtorja Lee Strobel.



Top