Kaj se lahko naučimo iz tega, kar Sveto pismo pravi o apostolu Jakobu?

Odgovori



Jezus je imel dva učenca po imenu Jakob: Jakoba, Zebedejevega sina in Jakoba, Alfejevega sina. Drugi Jakob, Jezusov polbrat, ni bil nikoli eden od dvanajstih učencev, ampak je bil vodja v zgodnji Jeruzalemski cerkvi (Apd 15:13) in je napisal Jakobovo pismo. Eden od dvanajsterih, Jakob, Alfejev sin, se v Marku 15:40 imenuje Jakob Manjši (ali mlajši), kjer izvemo tudi, da je bilo njegovo materi ime Marija. Sveto pismo ne beleži veliko več o Jakobu, Alfejevem sinu, zato se bomo v tem članku osredotočili na drugega učenca, Jakoba, Zebedejevega sina.

Ko je Jezus poklical Jakoba, naj mu sledi, je s svojim očetom Zebedejem in bratom Janezom v čolnu popravljal ribiške mreže. [Jezus] jih je poklical in takoj so zapustili čoln in očeta ter šli za njim (Matej 4:21–22). Od takrat naprej je bil Jakob v polnočasnem služenju z Jezusom.



Jakob je bil eden od Jezusovega ožjega kroga. Jakob, Janez in Peter se pogosto omenjajo skupaj kot edini apostoli, ki so bili priča nekaterim Jezusovim čudežem: na primer vstajenju mladega dekleta od mrtvih (Marko 5). Jezus je vzel Jakoba na goro skupaj s Petrom in Janezom, kjer je Jakob videl Jezusovo preobrazbo in ga opazoval, kako govori z Mojzesom in Elijem (Matej 17:1–9). Jakob je skupaj z Janezom, Petrom in Andrejem zasebno prosil Jezusa za jasnost, potem ko je učencem povedal, da bo tempelj uničen (Marko 13:2–3). Zaradi želje, da bi bolje razumeli Jezusove besede, so štirje od svojega Gospoda prejeli nekaj preroških besed o bližnji prihodnosti in tudi o končnih časih (Mr 13:5–37).



Jakobu in njegovemu bratu Janezu je Jezus dal vzdevek, ki je oba imenoval Boanerge, kar pomeni sinova groma (Mr 3,17). To ime nam daje namig o Jamesovi osebnosti. Tako njega kot brata so zaznamovali vnema, strast in ambicioznost.

Jakob in Janez sta prosila Jezusa, naj jima pusti sedeti na obeh straneh njega v njegovem kraljestvu (Marko 10:37), Jezus pa jima je rekel, da to ni bila prošnja, ki bi mu lahko ugodil. Nato je prerokoval o njuni prihodnosti – Jakob in Janez bosta trpela preganjanje tako kot on (Marko 10:39). Jezus je prijazno izpolnil drzno prošnjo bratov in jo spremenil v lekcijo ponižnosti za vse učence (verzi 42–45). Ostalih deset učencev ni bilo zelo zadovoljnih z brati zaradi njihove predrznosti – in verjetno zato, ker so si želeli te častne položaje v kraljestvu (41. verz).



Pozneje sta Jakob in Janez pokazala svoje goreče, gromoglasne osebnosti, ko je Jezus poslal sele pred seboj v samarijansko vas. Prebivalci vasi pa Jezusa niso sprejeli, ker so vedeli, da potuje v Jeruzalem (Luka 9:51–53). Jakob in Janez sta želela priklicati ogenj z neba, da bi uničil vas (verz 54). Ta burna, maščevalna želja si je prislužila Jezusov ukor in sinove groma je spomnil, da je bilo njegovo poslanstvo reševati življenja, ne pa jih uničevati.

Sveto pismo ne beleži nobenih podrobnosti o Jakobovih dejavnostih po Jezusovem vstajenju, razen da je šel z nekaterimi drugimi učenci na Galilejsko morje lovit ribe, bil priča še enemu čudežnemu vleku rib (Janez 21:1–11) in zajtrkoval na obali z vstalim Kristusom. Po Kristusovem vnebohodu je bil Jakob prisoten na binkoštni dan (2. Apostolska dela) in je sodeloval pri izpolnjevanju Velikega naročila. Glede na Jakobovo odkrito naravo je bil verjetno pogumna priča za Gospoda in je mnoge pripeljal k veri.

Kot je Jezus napovedal, je Jakob kmalu po začetku cerkve doživel preganjanje. Kralj Herod se je odločil aretirati nekaj vernikov in dal ubiti Jakoba (Apostolska dela 12:2). Jakob je tako postal prvi apostol, ki je bil mučen.

Življenje apostola Jakoba nam kaže, da Jezus pozna našo naravo: Jakoba je takoj prepoznal kot sina groma. Tudi Jezus potrpežljivo dela z nami, da bi nas prilagodil svoji volji, tako kot je storil z Jakobom. Iz Jakobovega življenja se tudi učimo, da je pogum v našem služenju Kristusu dragocena prednost pri širjenju evangelija – čeprav nas lahko naredi tarčo preganjanja. Hkrati pa ne smemo dovoliti, da se drznost spusti v predrznost. Našo gorečnost je treba ublažiti z milostjo, nagnjenost pa omejiti s stalno predanostjo Božji volji.