Kaj pomeni Sveto pismo, ko govori zoper ošabne oči?

Odgovori



Beseda ošabno Merriam-Webster definira kot očitno in prezirljivo ponosen. Beseda se v Svetem pismu vedno uporablja v zlobnem pomenu arogantnosti, prezira in postavljanja nad druge; pogosto je postavljeno v nasprotju s skromnostjo.

V Pregovorih 6:16–19 je seznam šestih stvari, ki jih Gospod sovraži, sedmih, ki so mu gnusne. Prvi na seznamu so ošabne oči, sledijo pa stvari, kot so lažniv jezik, roke, ki prelivajo nedolžno kri, lažna priča in noge, ki hitro bežijo v zlo. Ošabne oči naj bi bile v Pregovorih 21:4 greh, skupaj s ponosnim srcem. Imeti ošabne oči pomeni biti arogantno vedenje; to je splošen odnos človekovega srca, zaradi katerega se drugi zaničujejo ali gledajo zviška. Ošabna oseba se postavlja nad druge in na koncu nad Bogom.



Ko smo ošabni, postanemo središče našega vesolja; vse se vrti okoli nas. Malo je, če sploh, skrbi za to, kaj si drugi mislijo, in ne upošteva božje volje. Ponos, ošabnost je deblo drevesa, iz katerega vzklijo vsi drugi grehi. Ko smo v središču našega sveta, potem nam nič, kar si želimo, ni nezakonito.



Bog je odporen na ošabnost. Vedno znova v Svetem pismu beremo, da Bog spušča ošabne in ponosne (2. Samuelova 2:28; Psalm 18:27; Izaija 2:11, 5:15; Ezekiel 16:50). V Pregovorih dvakrat beremo, da je ošabnost pred uničenjem (16:18, 18:12). Nova zaveza je jasna glede nevarnosti arogance in večkrat svari pred njo. Tako Jakob kot Peter opozarjata, da Bog aktivno nasprotuje ponosnim (Jakob 4:6, 1 Petrova 5:5).

Nihče od nas ni imun na ponos. Sveto pismo nam pripoveduje o sicer dobrih ljudeh, ki jih je na tak ali drugačen način padel ponos. Pobožnega kralja Ozija je prizadela gobavost, ker je v ošabnosti skušal zavzeti mesto duhovnika in kaditi pred Gospodom (2. kronik 26,16). Podobno je Ezekijev ponos na njegovo imetje sčasoma prinesel božjo disciplino (2. kronik 32:25). Petrova ponosna izjava, da ne bo nikoli zapustil Jezusa (Matej 26:33–35), je bila ugotovljena za lažno, ko ga je zatajil (Matej 26:69–75).



Nevarnost ponosa je razlog za številne spodbude k ponižnosti v Svetem pismu. Meditacija o nekaterih ključnih odstavkih se lahko bori proti nagnjenju k ponosu, ki ga imamo vsi. Prvo pismo Korinčanom 4:7 nam pravi, da je vse, kar imamo, dar, za katerega bi morali biti hvaležni. Tako 1. Petrovo 5:6 kot Jakobovo pismo 4:6 spodbujata ponižnost z besedami, da Bog daje milost ponižnim. Izaija 66:2 gre tako daleč, da pravi, da ponižnost v človekovem srcu dejansko pritegne Božjo pozornost. Ponižnost srca nam daje pravo perspektivo. Ponosno srce – ošabne oči, če hočete – naredi človeka nepremagljivega. Takemu človeku se Bog upira.