Kaj pravi Sveto pismo o uživanju hrane/mesa, ki je bilo žrtvovano malikom?

Odgovori



Eden od bojev v zgodnji cerkvi se je nanašal na meso, ki je bilo žrtvovano malikom. Razprave o tem, kaj jesti, se morda zdijo večini od nas v sodobni družbi nenavadne, toda za vernike v prvem stoletju so bile to zelo pomembna tema. Ko so se apostoli ukvarjali s tem vprašanjem, so dali navodila o več širših temah, ki veljajo za danes:

Enotnost znotraj cerkve. V prvih letih cerkve, ko so se spreobrnjeni pogani začeli pridružiti judovskim vernikom v lokalne skupnosti, se je pojavilo vprašanje glede uživanja mesa. Grško-rimska družba je bila nasičena s čaščenjem malikov in običajno je bilo, da je bilo meso, ki so ga prodajali na trgu, pred prodajo posvetili kot žrtvovanje lažnim bogovom. Judje ne bi imeli nič s takšnim mesom, saj so bili previdni pri ravnanju z nečisto hrano in so verjeli, da je uživanje posvečenega mesa tiho odobravanje čaščenja malikov – nekakšno rabljeno malikovanje. Pogani so zavračali predstavo, da je tako meso umazano, in so menili, da lahko jedo meso, žrtvovano malikom, ne da bi podpirali malikovanje – navsezadnje žrtve niso ponudili. Zadeva je v cerkvi postajala sporna točka.



Cerkev v Sirski Antiohiji, ki jo sestavljajo tako Judje kot pogani, se je spopadala s tem vprašanjem (Apostolska dela 15). Jeruzalemski svet je zadevo rešil tako, da je spreobrnjence poganov pozval, naj se vzdržijo mesa, žrtvovanega malikom (Apostolska dela 15:29). Ta odločitev ni bila sprejeta za spodbujanje legalizma, ampak za ohranjanje miru v cerkvi. Ker je uživanje mesa, ki so ga ponujali malikom, povzročalo razhajanje – kar je imelo možnost škandaloziranja sovernikov – je bila abstinenca smotrna. Skladnost z direktivo sveta je zagotovila, da lahko judovski vernik ob naslednjem cerkvenem loncu z zaupanjem pojedo prsi, ki so mu postregli, saj je vedel, da nikoli ni bil del žrtvene krave. In poganskega vernika ni bilo mogoče obtožiti sodelovanja pri čaščenju malikov.



Jeruzalemski svet je s svojo razsodbo potrdil potrebo po spoštovanju oziroma upoštevanju zavest drugih. Načelo je samozatajitev; morali bi biti pripravljeni določiti svoje osebne pravice, da bi ohranili enotnost v Kristusovem telesu. Duhovna rast ima prednost pred osebnimi preferencami.

Povzročiti grehu šibkejšemu bratu. V 1. Korinčanom 8:4–13 Pavel pojasnjuje nauk o tej temi. Prvič, pravi, da jesti meso, ponujeno maliku, ni nemoralno, saj malik ni nič. Idol je neživ predmet. Hrana nas, pravi, ne približa Bogu; nismo nič slabši, če ne jemo, in nič boljši, če jemo. Samo meso je amoralno. Vendar je treba razmisliti še o več, in sicer o bratu s šibko vestjo. Nekateri verniki, zlasti tisti z ozadjem čaščenja malikov, so bili glede tega vprašanja še vedno zelo občutljivi in ​​so menili, da je moralno napačno jesti meso, žrtvovano malikom. V nobenem primeru, pravi Pavel, vernik ne sme spodbujati drugega vernika, da bi kršil njegovo vest. Za čiste je vse čisto (Tit 1,15), za tistega s šibko vestjo pa je bilo meso, vzeto iz poganskih templjev, duhovno oskrunjeno. Bolje bi bilo, da nikoli več ne bi jedli mesa, kot da bi vernika povzročili, da greši proti svoji vesti.



Šibkejši brat ni nekdo, ki preprosto nasprotuje določeni praksi, ampak tisti, ki mu grozi, da bo zapadel v greh. Za ponazoritev, recimo, da obstajata dva kristjana iz 1. stoletja z imenom Demetrij in Klement. Oba sta nekdanja malikovalca, zdaj pa rešena z vero v Kristusa. Demetrij se izogiba vsega, kar je povezano z njegovim starim načinom življenja, vključno z mesom, ki se prodaja na trgu, saj bi zanj uživanje takega mesa pomenilo vrnitev v poganstvo. Klement se izogiba templju in noče sodelovati na poganskih praznikih, vendar brez težav jesti meso s trga. Clement razume (pravilno), da malik nima moči, da bi pokvaril dobro meso, in zanj je uživanje takega mesa nevprašljivo. Potem pa nekega dne, ko sta oba moža na trgu, Demetrij vidi Klementa, kako jedo meso, ki je bilo žrtvovano malikom. Demetrius je zgrožen, a Clement se temu nasmeji in spodbudi Demetrija, naj tudi nekaj poje. Ko Demetrius okleva, Klement odreže kos in mu ga poda. Demetrij – opogumljen s Clementovim zaupanjem – poje meso. Svetopisemsko gledano sta oba vernika grešila. Klement je grešil s kršitvijo vesti sovernika. Demetrij je grešil, ker se je v bistvu vrnil k malikovalstvu – vsaj tako mu govori njegova vest. Še pomembneje pa je, da se Demetrius uči ignorirati svojo vest, kar je zelo nevarna stvar.

Tu velja načelo, da je vest šibkejšega kristjana pomembnejša od svobode posameznika. Delati nekaj dovoljenega ne sme nikoli ovirati duhovnega zdravja nekoga drugega.

Ohranjanje čistega pričevanja. V 1. Korinčanom 10:25-32 Pavel ponovno poudarja svobodo vernika in kaj naj to svobodo omejuje. Če kupujete meso za lastno uporabo, se ne sprašujte, od kod je prišlo; pravzaprav ni pomembno, ali je bil žrtvovan idolu ali ne. Zemlja je GOSPODOVA in vse, kar je na njej (Psalm 24:1). Če pa ste povabljeni na večerjo in nekdo tam reče: To meso je bilo ponujeno malikom, potem se milostno vzdržite jesti. Ker vaš sodelavec očitno meni, da je meso umazano od malikov, ga ne jejte zaradi njegove vesti – čeprav je vaša lastna vest v redu. Kristjan slavi Boga, ko omejuje svojo svobodo v duhovno korist drugih.

Kompromis s svetom. V pismu Tiatirski cerkvi jim Jezus očita, da dopuščajo prerokinjo, ki zavaja moje služabnike v spolno nemoralo in uživanje hrane, žrtvovane malikom (Razodetje 2:20). To je drugačna situacija od tistega, s katerim se je Pavel ukvarjal v Korintu. Zdi se, da so se člani Tiatirske cerkve udeleževali poganskih ljubezenskih praznikov, ki so jih praznovali z veliko nemoralnostjo in pogostitvijo. Ti verniki niso samo kupovali mesa na tržnici; dejansko so obiskovali malikovske praznike in se pridružili grehu malikovalcev. (Glej verz 14 za podoben očitek pergamske cerkve.)

Tukaj je povzetek biblijskega učenja o uživanju mesa, žrtvovanega malikom:

Uživanje mesa, ki je bilo ponujeno idolu, ni narobe. Meso ni oskrunjeno, ker je bilo vzeto iz poganske žrtve. Bog nam bogato zagotavlja vse za naše uživanje (1. Timoteju 6,17). Vendar nekateri kristjani menijo, da je meso, ponujeno maliku, oskrunjeno, in zanje je tako, saj morajo slediti svoji vesti. Drugi kristjani z močnejšo vestjo bi morali spoštovati njihove skrupule. Ljubezen narekuje, da vsi kristjani poskrbijo za svoje šibkejše brate.

Danes obstajajo določene kulture, kjer se malikovanje še vedno izvaja in kjer so posebnosti biblijskega nauka o žrtvenem mesu še vedno aktualne. Za nas ostale so tu načela, ki bi morala voditi našo udeležbo na sivih področjih življenja:

1) To, da imamo pravico do nečesa, ne pomeni, da smo svobodni, da to storimo v vseh okoliščinah, ne glede na učinke na druge.

2) Vernikovo svobodo v Kristusu je mogoče in bi bilo treba prostovoljno omejiti, da ne bi povzročil greha šibkejšega brata s kršitvijo njegove vesti. V ljubezni je svoboda omejena.

3) Ohranjanje enotnosti Duha v vezi ljubezni lahko od vernika zahteva, da se odreče svoji osebni pravici do stvari. Kako dobro in prijetno je, ko bratje živijo skupaj v enotnosti! (Psalm 133:1).

4) Izogibati se moramo vsemu, zaradi česar bi šibki kristjan manj mislil na svojo vero ali zaradi česar bi se nerešena oseba počutila bolj sproščeno v svojem grehu.