Kaj Sveto pismo pravi o ponosu?

Odgovori



Obstaja razlika med vrsto ponosa, ki ga Bog sovraži (Pregovori 8:13), in vrsto ponosa, ki ga lahko čutimo zaradi dobro opravljenega dela (Galačanom 6:4) ali vrsto ponosa, ki ga izražamo nad dosežki ljubljenih. (2 Korinčanom 7:4). Toda vrsta ponosa, ki izvira iz samopravičnosti ali napuha, je greh in Bog ga sovraži, ker je ovira pri iskanju njega.

Psalm 10:4 pojasnjuje, da so ponosni tako zavzeti sami s seboj, da so njihove misli daleč od Boga: Hudobni ga v svojem ponosu ne išče; v vseh njegovih mislih ni prostora za Boga. Ta vrsta ošabnega ponosa je nasprotje duhu ponižnosti, ki ga išče Bog: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (Mt 5,3). Revni v duhu so tisti, ki prepoznajo svoj popolni duhovni bankrot in svojo nezmožnost, da bi prišli k Bogu brez njegove božanske milosti. Po drugi strani pa so ponosni tako zaslepljeni s svojim ponosom, da mislijo, da ne potrebujejo Boga ali, še huje, da bi jih Bog moral sprejeti takšne, kot so, ker si zaslužijo njegovo sprejetje.



V Svetem pismu nam govorijo o posledicah ponosa. Pregovori 16:18–19 nam govorijo, da gre ponos pred uničenjem, ošabni duh pred padcem. Bolje je biti ponižen v duhu in med zatiranimi, kot pa deliti plen s ponosnimi. Satan je bil izvržen iz nebes zaradi ponosa (Izaija 14:12-15). Imel je sebično drznost, da je poskušal zamenjati Boga kot zakonitega vladarja vesolja. Toda Satan bo zaradi končne božje sodbe vržen v pekel. Za tiste, ki se upirajo v kljubovanje Bogu, ni nič drugega kot nesreča (Izaija 14:22).



Ponos je mnogim ljudem preprečil, da bi sprejeli Jezusa Kristusa kot Odrešenika. Priznanje greha in priznanje, da z lastnimi močmi ne moremo storiti ničesar, da bi podedovali večno življenje, je stalni kamen spotike za ponosne ljudi. Ne smemo se hvaliti sami s seboj; če se hočemo hvaliti, potem moramo oznanjati božjo slavo. Kar povemo o sebi, v Božjem delu ne pomeni nič. To, kar Bog pravi o nas, naredi razliko (2. Korinčanom 10:18).

Zakaj je ponos tako grešen? Ponos je pripisovanje zaslug za nekaj, kar je Bog dosegel. Ponos je, da vzamemo slavo, ki pripada samo Bogu, in jo obdržimo zase. Ponos je v bistvu samoobožanje. Vse, kar dosežemo na tem svetu, ne bi bilo mogoče, če nas ne bi Bog omogočil in podpiral. Kaj imate, česar niste prejeli? In če si ga prejel, zakaj se hvališ, kot da ga nisi? (1 Korinčanom 4:7). Zato dajemo Bogu slavo – samo on si jo zasluži.



Top