Kaj Sveto pismo pravi o PTSD?

Odgovori



Sveto pismo ne govori nič posebej o posttravmatski stresni motnji ali PTSD. Vendar pa lahko veliko napotkov pridobimo iz nekaterih posrednih naukov v Svetem pismu.

Posttravmatska stresna motnja se pri nekaterih ljudeh razvije po travmatičnem dogodku. Dogodek ali stresor je lahko izpostavljenost smrti ali grožnja smrti, dejanska ali grozeča resna poškodba ali dejansko ali grozeče spolno nasilje. Bolnik je lahko neposredno izpostavljen, posredno izpostavljen prek družinskega člana ali tesnega prijatelja, ki doživlja dogodek, ali izjemno ali večkrat posredno izpostavljen s svojim delom (kot so prvi posredovalci, policisti, vojaško osebje ali socialni delavci). Pogoste travmatske izkušnje so boj, prometne nesreče, naravne nesreče, zloraba, posilstva in množično nasilje. (Upoštevati je treba, da je boj proti PTSD nekoliko drugačen od drugih oblik PTSD; o tem bomo podrobneje razpravljali v nadaljevanju.) Po takem dogodku bo večina ljudi pokazala znake stresa, kot so občutek na robu, tesnoba, strah, jeza, občutki depresije, občutek ločenosti, želja po izogibanju opomnikom, povezanim s travmo, prebliski, težave s spanjem, glavoboli, spremembe v apetitu, razdražljivost, samoobtoževanje, krivda preživelega ali občutek otrplosti. Pri večini ljudi se te reakcije zmanjšajo in sčasoma izginejo.



Tisti, ki razvijejo PTSD, imajo vztrajne simptome več kot en mesec. Drugi simptomi za bolnike s PTSD vključujejo vsiljivo ponovno izkušnjo travme, kot so ponavljajoči se, neprostovoljni spomini, nočne more ali disociacija; izogibanje misli ali občutkov, povezanih s travmo, ali zunanjih opomnikov; negativne spremembe v mislih ali vedenju, vključno z nezmožnostjo spominjanja podrobnosti, povezanih s travmo, vztrajnimi negativnimi prepričanji o sebi ali svetu, izgubo zanimanja, občutkom odtujenosti ali nezmožnostjo izražanja pozitivnih čustev; in spremembe v vzburjenosti ali reaktivnosti, kot so razdražljivost, agresivnost, hiperbudnost, nepremišljeno vedenje ali motnje spanja. Pri bolnikih s posttravmatskim stresnim sindromom ti simptomi močno ovirajo delo ali socialno delovanje. Nacionalni center Združenih držav za PTSD ocenjuje, da ima vsako leto 5,2 milijona odraslih za to motnjo.



Situacije, ki povzročajo posttravmatsko stresno motnjo, so pri različnih ljudeh različne in vsi se na podobne situacije ne odzivajo na enak način. Ni jasno, zakaj nekateri razvijejo PTSD, drugi pa ne. Zdi se, da lahko biološka sestava, vrsta podpore, ki smo jo prejeli po dogodku, prisotnost drugih življenjskih stresorjev in učinkoviti mehanizmi obvladovanja, prispevajo k temu, ali oseba razvije PTSD. Zanimivo je, da čeprav se simptomi PTSD običajno pojavijo takoj po ali v nekaj mesecih po travmatičnem dogodku, to ni vedno tako. PTSD se lahko razvije leta pozneje. Različno je tudi, kako dolgo traja PTSD – nekateri trpijo več let, drugi pa okrevajo v nekaj mesecih.

Zdi se, da je PTSD, ki je posledica sodelovanja v boju, edinstven od drugih oblik PTSD. V bojnih situacijah je vojaško osebje pogosto tako žrtev kot agresor, kar je dinamika, ki dodatno zaplete vprašanje. Tisti s PTSD, značilnim za boj, bodo pogosto pokazali depresijo, ekstremne občutke krivde, hiperbudnost in nizko samopodobo. Bojnim veteranom je lahko še posebej težko, da se znebijo grozodejstev, ki so jim bili priča, da pridejo do mesta sprejemanja stvari, za katere so bili zadolženi, in se prilagodijo življenju brez boja. Za krščansko vojaško osebje je lahko še posebej težko sprejeti življenje drugega, tudi kot vojno dejanje. Kristjani poznajo globoko vrednost, ki jo Bog pripisuje človeškemu življenju in se pogosto počutijo izjemno krive, ker so vzeli življenje drugemu, tudi v okoliščinah, ki bi veljale za upravičene. Velikokrat se krščanski bojni veterani globlje zavedajo svojega grešnega stanja kot drugi kristjani. Morda se počutijo nevredne Božje ljubezni zaradi stvari, ki jih od njih zahteva vojaška služba. Tistim, ki trpijo zaradi PTSD, se morda zdi, da je sprejemanje Božjega odpuščanja izjemno težko. Lahko se mučijo zaradi odločitev, ki so jih sprejeli v številnih situacijah brez zmage, v katere so bili postavljeni med vojno. Morda imajo tudi vztrajne spomine na grozljive vojne resničnosti in se nenehno počutijo pripravljene zaradi mesecev življenja v življenjsko nevarnih situacijah.



Ne glede na okoliščine obstaja upanje. Najprej in predvsem to upanje prihaja od Boga.

Proces zdravljenja mora vključevati kombinacijo fizičnega, duševnega in duhovnega zdravljenja. Mnogi bodo potrebovali strokovno pomoč. Za tiste s PTSD, povezanim z bojem, je verjetno bolje, da prejmejo pomoč nekoga, ki ima izkušnje z zdravljenjem PTSD, specifičnega za boj. Na voljo je več terapevtskih zdravil za PTSD, od pogovorne terapije (pogosto kognitivno vedenjske terapije) do kognitivne predelave do desenzibilizacije in ponovne obdelave očesnega gibanja (EMDR) in drugih metod. Zdravila lahko pomagajo tudi pri lajšanju simptomov. Vsekakor je mreža podpore – svetovalci, zdravniki, družinski člani, pastorji, cerkvena skupnost – pomembna v procesu okrevanja. Seveda je najpomembnejša podpora Bog, naš končni Zdravilec in Svetovalec. David je zapisal: Z konca zemlje kličem k tebi, / kličem, ko srce moje omahne; / vodi me k skali, ki je višja od mene. / Kajti bil si moje zatočišče, / močan stolp proti sovražniku (Psalm 61,2–3). Naša odgovornost je, da izvajamo vero v Boga, ostanemo v Besedi, vpijemo k Bogu v molitvi in ​​ohranjamo občestvo z drugimi verniki. V stiski gremo k Bogu in uporabljamo sredstva, ki jih nudi.

Tisti, ki trpijo za PTSD iz kakršnih koli izkušenj, se morajo zavedati, da bo zdravljenje trajalo nekaj časa, in to je v redu. Nekateri so to primerjali s Pavlovim 'trnom v meso' (2. Korinčanom 12:7–10). Bog sicer ponuja ozdravitev, vendar na način in čas, ki se mu zdi primeren. Medtem daje dovolj milosti, da prenese stiske. Trni so boleči, PTSD pa je zagotovo velik trn. Lahko pa še naprej hodimo k Bogu in se spominjamo njegove zvestobe (Žalbe 3; 1. Korinčanom 1:4–9).

Resnica je ključna sestavina za obvladovanje ali premagovanje PTSD. Opomniti se, da Bog ljubi, odpušča in ceni svoje ljudstvo, je izjemno pomembno. Pomembno je vedeti, kdo Bog pravi, da smo, in se opredeliti po njegovih merilih in ne po tem, kar smo storili ali kaj nam je bilo storjeno. Ni se nam treba identificirati niti kot žrtev niti kot storilec. V Bogu se lahko identificiramo kot ljubljeni otrok (Rimljanom 8:14–17; Efežanom 1:3–6; 1 Jn 3:1–3), zapečaten v Svetem Duhu (Efežanom 1:13–14), odpuščen (Rimljanom 5; Efežanom 1:7–10; 1 Janezovo pismo 1:8–9) in odrešen. Izguba tesnega prijatelja ali družinskega člana je neverjetno težka in mnogi se lahko počutijo nevredne, da bi jim bilo prizaneseno. Toda tisti s krivdo preživelega se lahko spomnijo resnice o Božji suverenosti in da ima on namen za življenje vseh. Bog je ljubil tiste, ki so bili žrtve vojne ali drugega zločina ali tragedije, prav tako kot ljubi tiste, ki so preživeli. Njegov namen za vsako osebo je edinstven. Ključna je zamenjava laži, da nismo vredni življenja, z resnico, da ima Bog načrt in ceni naše dni na zemlji (Efežanom 2:10; 5:15–16).

Prav tako je pomembno govoriti resnico o praktičnih stvareh. Tisti s PTSD se pogosto počutijo ogrožene, če razmere tega ne upravičujejo. Pomembno je, da se spomnite, da to ni travmatičen dogodek, ampak nova in varna situacija. Prav tako je pomembno govoriti resnico, da PTSD ni izgovor za slabo vedenje. Verjetno bo PTSD prispeval k nekaterim negativnim vzorcem razmišljanja in vedenja. To je razumljivo, a temu se je treba upreti.

Imeti skupnost podpore, ki ponuja milost in odpuščanje ter govori resnico v ljubezni, je izjemno pomembno. Bistveno je, da je podpora deležna tudi skupnost, ki podpira bolnika s PTSD. Bistvenega pomena je ostati povezan s svojo lokalno cerkvijo. Čas z Bogom skozi molitev in branje njegove Besede je pomemben tako za bolnika s PTSD kot za njegovo družino. Pomembna sta tudi nega in početje stvari, ki sproščajo in osvežujejo. PTSD se pogosto zdi, kot da prevzame naše življenje. Delati stvari, ki so prijetne in življenjske, je prav tako pomembno kot soočenje s PTSP.

PTSD je težak izziv, ki bo zahteval močno vero v Boga in pripravljenost za vztrajnost. Toda Bog je zvest in vsak dan se lahko odločimo, da se bomo predali Božji ljubezni, se čim bolje borili s posttravmatskim stresom in na koncu počivali v Božji milosti in sočutju. PTSD ni nekaj, kar je treba prezreti, ampak nekaj, kar je treba obrniti k Bogu in se aktivno ukvarjati s tem. Povabljeni smo, da se pogumno približamo Bogu in mu izlijemo svoja srca (Hebrejcem 4:14–16). Prepričani smo, da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni (Rimljanom 8:35–38). Bog lahko povrne duševno zdravje bolnika s PTSD. Na koncu lahko Bog celo izkoristi situacijo za svojo slavo. Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vseh naših težavah, da bi lahko tolažili tiste v vsaki stiski s tolažbo, ki jo sami prejemamo od Boga. Kajti tako kot smo v izobilju deležni Kristusovega trpljenja, tako je tudi naše tolažba obilna po Kristusu (2 Kor 1,3–5).

Top