Kaj Sveto pismo pravi o samopodobi?

Kaj Sveto pismo pravi o samopodobi? Odgovori



Slika je vedno odvisna od perspektive. Slab vid ali motno ogledalo lahko močno vplivata na to, kako se dojemamo (1. Korinčanom 13:12). Brez objektivnega merila, po katerem bi se lahko merili, bo naša samopodoba zamegljena (1. Korinčanom 4:3–4). Sveto pismo daje smernice glede ustreznega pogleda na našo samopodobo.

Vsi ljudje so ustvarjeni po Božji podobi (1 Mz 1,26–27). Zaradi tega ima vsaka oseba veliko vrednost in vrednost.



Vse ljudi ima Bog zelo rad. Rimljanom 5:8 izjavlja: Toda Bog izkazuje svojo ljubezen do nas s tem: Ko smo bili še grešniki, je Kristus umrl za nas. Božja ljubezen nam daje tudi vrednost in vrednost.



Sveto pismo nam tudi pravi, da je vsak človek grešen. Rimljanom 3:23 uči, da so vsi grešili in jim manjka Božje slave. Po naravi smo grešni (Psalm 51:5) in v praksi (Pridigar 7:20). Efežanom 2:1 pravi, da smo pred odrešenjem mrtvi v . . . prestopki in grehi; verz 3 pravi, da smo bili po naravi vredni jeze.

Zaradi našega greha potrebujemo Odrešenika, ki bi nam odpustil grehe in obnovil odnos z Bogom. Na srečo je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina, tako da bo vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje (Jn 3,16). Naše odrešenje ni rezultat naše dobrote, temveč Božje milosti: zaradi svoje velike ljubezni do nas nas je Bog, ki je bogat z usmiljenjem, oživel s Kristusom, tudi ko smo bili mrtvi v prestopkih – po milosti ste bili rešili (Efežanom 2:4–5).



Tisti, ki so verjeli v Jezusa, postanejo nove stvaritve. Drugo pismo Korinčanom 5:17 uči: Če je torej kdo v Kristusu, je prišlo novo stvarstvo: Staro je odšlo, novo je tukaj! Verz 21 pravi, da je Bog tistega, ki ni imel greha, naredil za greha za nas, da bi v njem postali božja pravičnost. Čeprav smo bili nekoč usojeni za jezo, smo v Kristusu na novo ustvarjeni. Naša primarna identiteta ni več identiteta grešnika, temveč odpuščenega in opravičenega Božjega otroka (glej Janez 1:12).

Kot verniki še vedno grešimo, vendar nam je ponujeno stalno odpuščanje in še naprej rastemo v Gospodu po milosti (1 Janez 1:9; Rimljanom 8:29). Še naprej se borimo z različnimi skušnjavami in željami, vendar smo zdaj osvobojeni suženjstva greha in smrti (Rimljanom 6:1–14; Galatom 5:1).

Janez 1:12 nam pravi, da postanemo Božji otroci po veri v Jezusa Kristusa. Efežanom 1:3–14 opisuje nekatere duhovne blagoslove, ki jih imamo v Kristusu. Našo identiteto najdemo v njem (Kološanom 3:3). Naša samopodoba bi morala temeljiti na tem, za koga Bog pravi, da smo. Da, bili smo grešniki in se še vedno borimo proti svojemu grešnemu mesu, a če smo v Kristusu, smo ljubljeni otroci. Smo varni – popolnoma poznani, popolnoma odpuščeni in v celoti ljubljeni od Boga, samega Stvarnika naših duš. Nismo več obsojeni (Rimljanom 8:1) in ni nam treba obsojati sebe (1 Janez 3:19–24). Po veri smo lahko zmagovalci (Rimljanom 8:31–37) in nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni (Rimljanom 8:38–39).

Naše samopodobe ne bi smel napihniti človeški ponos (Filipljanom 2:3–4) niti uničiti zaradi resničnosti greha. Pravilna samopodoba je ponižnost v Božjih očeh (1. Petrovo 5:6–11; Jakob 4:4–10). Pravilna samopodoba je razumevanje naše velike potrebe po Bogu in njegove velike ljubezni do nas. Je veselje v njegovi resnici in življenje, ki se zaveda naše vrednosti zanj in naše identitete v Jezusu Kristusu (Galatom 4:6–7; Rimljanom 8:14–17). Za zdaj vidimo le odsev kot v ogledalu; potem se bomo videli iz oči v oči. Zdaj vem deloma; potem bom popolnoma spoznal, tako kot sem popolnoma znan (1. Korinčanom 13:12). Nekega dne bomo z Bogom v nebesih, popolnoma obnovljeni in z jasno vizijo, kdo je in kdo smo mi v njem.

Top