Kaj je bahajska vera?

Kaj je bahajska vera? Odgovori



Bahajska vera je ena novejših svetovnih religij, ki izvira iz šiitskega islama v Perziji (današnji Iran). Vendar pa je dosegla edinstven status. Bahajska vera se je odlikovala kot edinstvena svetovna religija zaradi svoje velikosti (5 milijonov članov), svetovnega obsega (236 držav), svoje praktične avtonomije od svoje matične vere islama (med obema je malo nejasnosti), in zaradi svoje doktrinarne edinstvenosti, ker je monoteistična, a vključujoča.



Najzgodnejši predhodnik vere Baha'i je bil Sayid Ali Muhammad, ki se je 23. maja 1844 razglasil za Baba ('Vrata'), osmo manifestacijo Boga in prvo po Mohamedu. V tej izjavi je bilo implicitno zanikanje Mohameda kot zadnjega in največjega preroka ter skupaj zanikanje edinstvene avtoritete Korana. Islam ni bil prijazen do takšnih misli. Bab in njegovi privrženci, imenovani Babis, so bili deležni hudega preganjanja in so bili del velikega prelivanja krvi, preden je bil Bab usmrčen kot politični zapornik le šest let pozneje v Tabrízu, Ádhirbáyján, 9. julija 1850. Toda preden je umrl, je Bab govoril o prihajajoči prerok, imenovan 'Tisti, ki ga bo Bog razodel'. 22. aprila 1863 se je Mirza Husayn Ali, eden od njegovih privržencev, razglasil za izpolnitev te prerokbe in najnovejšo manifestacijo Boga. Nosil si je naziv Baha'u'llah ('Božja slava'). Bab je bil zato obravnavan kot predhodnik tipa 'Janeza Krstnika', ki vodi do Baha'u'llaha, ki je pomembnejša manifestacija za to dobo. Njegovi privrženci se imenujejo bahaji. Edinstvenost te nadobudne bahajske vere, kot so jo začeli imenovati, postane jasna v Baha'u'llahovih izjavah. Ne samo, da je trdil, da je zadnji prerok, predviden v šiitskem islamu, in ne samo, da je trdil, da je manifestacija Boga, ampak je trdil, da je drugi Kristusov prihod, obljubljeni Sveti Duh, Božji dan. , Maiytrea (iz budizma) in Krišna (iz hinduizma). Nekakšen inkluzivizem je očiten iz zgodnjih stopenj vere Baha'i.





Od Baha'u'llaha naj ne bi prišlo do nobene druge manifestacije, vendar je bilo njegovo vodstvo preneseno po dogovoru. Določil je naslednika svojega sina Abbasa Efendija (kasneje Abdu'l-Baha 'Bahajev suženj'). Medtem ko nasledniki niso mogli govoriti navdihnjenega svetega pisma od Boga, so lahko nezmotljivo razlagali sveto pismo in so bili obravnavani kot vzdrževanje prave Božje besede na zemlji. Abdu'l-Baha bi za naslednika imenoval svojega vnuka Šogi efendija. Šogi efendi pa je umrl, preden je imenoval naslednika. Vrzel je zapolnila genialno organizirana vladna institucija, imenovana Univerzalna hiša pravice, ki je še danes na oblasti kot vodstveno telo za svetovno vero Baha'i. Danes bahajska vera obstaja kot svetovna religija z letnimi mednarodnimi konferencami, ki se sklicujejo v Univerzalni hiši pravice v Haifi v Izraelu.



Temeljne doktrine bahajske vere so lahko privlačne v svoji preprostosti:



1) Češčenje enega Boga in sprava vseh glavnih religij.


2) Cenjenje raznolikosti in morale človeške družine ter odprava vseh predsodkov.
3) Vzpostavitev svetovnega miru, enakost žensk in moških ter univerzalna izobrazba.
4) Sodelovanje med znanostjo in religijo pri posameznikovem iskanju resnice.
Temu lahko dodamo nekatera implicitna prepričanja in prakse:
5) Univerzalni pomožni jezik.
6) Univerzalne uteži in mere.
7) Bog, ki je sam nespoznan, se kljub temu razodeva skozi manifestacije.
8) Te manifestacije so neke vrste progresivno razodetje.
9) Brez prozelitizma (agresivnega pričevanja).
10) Preučevanje različnih Svetih spisov poleg samo bahajskih knjig.
11) Molitev in bogoslužje sta obvezna in veliko po posebnih navodilih.

Bahajska vera je precej prefinjena in mnogi njeni privrženci so danes izobraženi, zgovorni, eklektični, politično liberalni, a družbeno konservativni (t.j. proti splavu, naklonjeni tradicionalni družini itd.). Poleg tega se od bahajev ne pričakuje le, da bodo razumeli svoje edinstvene bahajske spise, temveč se pričakuje tudi, da bodo preučevali svete spise drugih svetovnih religij. Zato je povsem mogoče naleteti na Baha'ija, ki je o krščanstvu bolj izobražen kot povprečen kristjan. Poleg tega ima bahajska vera močan poudarek na izobraževanju v kombinaciji z nekaterimi liberalnimi vrednotami, kot so egalitarizem spolov, univerzalna izobrazba in harmonija med znanostjo in religijo.

Kljub temu ima bahajska vera veliko teoloških vrzeli in doktrinarnih nedoslednosti. V primerjavi s krščanstvom so njegovi temeljni nauki v svoji skupnosti le površinski. Razlike so globoke in temeljne. Bahajska vera je okrašena in popolna kritika bi bila enciklopedična. Zato je spodaj podanih le nekaj pripomb.

Bahajska vera uči, da je Bog v svojem bistvu neznan. Bahaji imajo težave z razlago, kako lahko imajo dodelano teologijo o Bogu, vendar trdijo, da je Bog 'nespoznavni'. In ne pomaga reči, da preroki in manifestacije obveščajo človeštvo o Bogu, ker če je Bog 'nespoznavni', potem človeštvo nima referenčne točke, s katero bi lahko povedalo, kateri učitelj govori resnico. Krščanstvo pravilno uči, da je Boga mogoče spoznati, kot je naravno znano tudi neverujočim, čeprav morda ne poznajo Boga v odnosih. Rimljanom 1:20 piše: 'Kajti od stvarjenja sveta so njegove nevidne lastnosti jasno vidne in jih razumejo stvari, ki so ustvarjene, celo njegova večna moč in božanstvo ...' Boga je mogoče spoznati ne le po stvarjenju, ampak po Njegovi Besedi in prisotnosti Svetega Duha, ki nas vodi in vodi ter priča, da smo njegovi otroci (Rim 8,14-16). Ne samo, da ga lahko poznamo, ampak ga lahko poznamo intimno kot našega 'Abba, Očeta' (Galatom 4:6). Res je, da Bog svoje neskončnosti morda ne prilega našemu končnemu umu, vendar ima človek lahko še vedno delno znanje o Bogu, ki je povsem resnično in relativno smiselno.

Bahajska vera o Jezusu uči, da je bil manifestacija Boga, ne pa inkarnacija. Razlika se sliši rahlo, vendar je v resnici ogromna. Bahaji verjamejo, da je Bog neznan; zato se Bog ne more utelesiti, da bi bil prisoten med ljudmi. Če je Jezus Bog v najbolj dobesednem pomenu in Jezusa je mogoče spoznati, potem je Boga mogoče spoznati in ta bahajska doktrina je eksplodirana. Bahaji torej učijo, da je bil Jezus odsev Boga. Tako kot lahko človek pogleda odsev sonca v ogledalu in reče: 'Tam je sonce', tako lahko pogledamo Jezusa in rečemo: 'Tam je Bog,' kar pomeni 'Božji odsev je.' Tu se spet pojavlja problem učenja, da je Bog 'neznan', saj ne bi bilo mogoče razlikovati med resničnimi in lažnimi manifestacijami ali preroki. Kristjan pa lahko trdi, da se je Kristus ločil od vseh drugih pojavov in je potrdil svojo samoizpričano božanskost s fizičnim vstajenjem od mrtvih (1 Kor 15), kar zanikajo tudi Bahaji. Čeprav bi bilo vstajenje čudež, je kljub vsemu zgodovinsko obrambno dejstvo, glede na množico dokazov. Gary Habermas, dr. William Lane Craig in N.T. Wright je dobro zagovarjal zgodovinskost vstajenja Jezusa Kristusa.

Bahajska vera tudi zanika edino zadostnost Kristusa in Svetega pisma. Krišna, Buda, Jezus, Mohamed, Bab in Baha'u'llah so bili vsi manifestacije Boga in najnovejši od njih bi imel najvišjo avtoriteto, saj bi imel najpopolnejše razodetje Boga, v skladu z idejo progresivno razodetje. Tukaj je mogoče uporabiti krščansko apologetiko za prikaz edinstvenosti krščanskih trditev ter njegove doktrinarne in praktične resničnosti brez nasprotnih verskih sistemov. Bahai pa so zaskrbljeni, da pokažejo, da so vse glavne svetovne religije na koncu spravljive. Vse razlike bi bile razložene kot:

1) Socialni zakoni – namesto nadkulturnih duhovnih zakonov.
2) Zgodnje razodetje – v nasprotju z bolj 'popolnim' poznejšim razodetjem.
3) Pokvarjeno poučevanje ali napačna interpretacija.

Toda tudi če priznamo te kvalifikacije, so svetovne religije preveč raznolike in preveč bistveno različne, da bi jih bilo mogoče uskladiti. Glede na to, da svetovne religije očitno učijo in prakticirajo nasprotne stvari, je breme na bahajih, da rešijo glavne svetovne religije, hkrati pa razstavijo skoraj vse, kar je temelj za te religije. Ironično je, da sta religiji, ki sta najbolj vključujoči – budizem in hinduizem – klasično ateistična oziroma panteistična (oziroma), in niti ateizem niti panteizem nista dovoljena znotraj strogo monoteistične vere Baha'i. Medtem so religije, ki najmanj teološko vključujejo bahajsko vero – islam, krščanstvo, pravoslavni judaizem –, monoteistične, tako kot Bahai.

Tudi vera Baha'i uči neke vrste odrešitev, ki temelji na delih. Bahajska vera se po svojih temeljnih naukih o tem, kako se rešiti, ne razlikuje veliko od islama, le da se za Bahai malo govori o posmrtnem življenju. To zemeljsko življenje naj bo napolnjeno z dobrimi deli, ki bodo uravnovešala zlobna dejanja in pokazala, da si zaslužimo končno odrešitev. Greh ni plačan ali raztopljen; namesto tega opravičuje domnevno dobrohotni Bog. Človek nima pomembnega odnosa z Bogom. Pravzaprav Bahaji učijo, da v Božjem bistvu ni osebnosti, ampak le v njegovih manifestacijah. Tako se Bog ne podredi zlahka v odnosu s človekom. V skladu s tem je krščanski nauk o milosti na novo razložen tako, da 'milost' pomeni 'Božjo dobroto, da ima človek možnost, da si prisluži odrešenje.' V ta nauk je vgrajeno zanikanje Kristusove žrtvene odkupne daritve in zmanjševanje greha.

Krščanski pogled na odrešenje je zelo drugačen. Greh se razume kot večna in neskončna posledica, saj je univerzalni zločin zoper neskončno popolnega Boga (Rimljanom 3:10, 23). Prav tako je greh tako velik, da si zasluži življenjsko (krvno) žrtvovanje in v posmrtnem življenju nosi večno kazen. Toda Kristus plača ceno, ki jo vsi dolgujejo, in umre kot nedolžna žrtev za krivo človeštvo. Ker človek ne more storiti ničesar, da bi se neomadeževal ali da bi si zaslužil večno nagrado, mora bodisi umreti za svoje grehe ali verjeti, da je Kristus milostno umrl namesto njega (Izaija 53; Rim 5,8). Tako je odrešenje bodisi po božji milosti po človekovi veri ali pa ni večnega zveličanja.

Zato ni presenetljivo, da Baha'i vera oznanja Baha'u'llaha za drugi Kristusov prihod. Jezus sam nas je v Matejevem evangeliju opozoril na zadnji čas: 'Če vam potem kdo reče: Glej, tukaj je Kristus!' ali 'Tam je!' ne verjemi. Kajti lažni Kristusi in lažni preroki bodo vstali in pokazali velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali, če je le mogoče, tudi izvoljene« (Mt 24,23-24). Zanimivo je, da Baha'i običajno zanikajo ali minimizirajo kakršne koli Baha'u'llahove čudeže. Njegove edinstvene duhovne trditve temeljijo na samopripravljeni avtoriteti, nenavadni in nepoučeni modrosti, plodnem pisanju, čistem življenju, večinskem konsenzu in drugih subjektivnih testih. Bolj objektivni preizkusi, kot je preroška izpolnitev, uporabljajo močno alegorične razlage Svetega pisma (gl. Tat v noči avtorja William Sears). Vera v Baha'u'llaha se v veliki meri zmanjša na točko vere – ali ga je nekdo pripravljen sprejeti kot manifestacijo Boga, če ni objektivnih dokazov? Seveda tudi krščanstvo kliče k veri, vendar ima kristjan poleg te vere močne in dokazljive dokaze.

Bahajska vera se torej ne ujema s klasičnim krščanstvom in ima sama po sebi veliko odgovora. Kako lahko nespoznavni Bog izvabi tako dovršeno teologijo in upraviči novo svetovno religijo, je skrivnost. Bahajska vera je šibka pri naslavljanju greha in ga obravnava, kot da ne bi bil velik problem in ga je mogoče premagati s človeškim naporom. Kristusovo božanstvo je zanikano, prav tako dokazna vrednost in dobesedna narava Kristusovega vstajenja. Za bahajsko vero je ena največjih težav njen pluralizem. Se pravi, kako je mogoče spraviti tako različne verske, ne da bi jih pustili teološko uničeni? Preprosto je trditi, da imajo svetovne religije skupne lastnosti v svojih etičnih naukih in imajo nek koncept končne resničnosti. Toda povsem druga zver je, da poskuša trditi o enotnosti v njihovih temeljnih naukih o tem, kaj je končna resničnost in o tem, kako je ta etika utemeljena.



Top