Kaj pomeni charis v Svetem pismu?

Kaj pomeni charis v Svetem pismu? Odgovori



Grška beseda charis je polno pomena v Svetem pismu. Charis lahko jedrnato opredelimo kot milost, kot v nezasluženi Božji naklonjenosti. Izraz charis in tema milosti prežema Novo zavezo na različne načine. Od približno 150 pojavov charis , velika večina se pojavlja v pismih apostola Pavla.



Charis včasih se nanaša na kakovostno in praktično izkazovanje naklonjenosti do nekoga. Označuje nezaslužena dejanja ljubezni in sočutja, ki izvirajo iz srca in volje darovalca. V Lukežu 1:30 je Marija našla naklonjenost ( charis ) z Bogom. V Apostolskih delih 7:46 je rečeno, da je David užival Božjo naklonjenost [ charis ].





v nekaterih primerih, charis označuje nebeško milost od Boga ali Gospoda Jezusa Kristusa, ki integrira vernike v družino vere in jih napolni z močjo. Charis dal apostolom uspeh pri njihovem poslanstvu: Apostoli so z veliko močjo še naprej pričali o vstajenju Gospoda Jezusa. In Božja milost je tako močno delovala v vseh njih (Apd 4,33; prim. 14,26). V Apostolskih delih 6:8 charis je milost in moč, ki izhajata iz Boga in napolnjujeta Štefana, da dela velika čudeža in znamenja med ljudmi.



Morda najpomembnejša uporaba charis v Novi zavezi, pogosto izraženo v frazi božja milost , se nanaša na usmiljeno dejanje Boga v Jezusu Kristusu, s katerim so ljudje odrešeni. Wuestove besedne študije iz grške Nove zaveze opredeljuje to posebno novozavezno uporabo milost ( charis ) kot spontano Božje dejanje, ki je prišlo iz neskončne ljubezni v njegovem srcu, v katerem je stopil s svojega sodnega prestola, da bi prevzel nase krivdo in kazen človeškega greha ter tako zadovoljil svojo pravičnost, ohranil svojo vlado in omogočil podelitev odrešenja grešniku, ki ga prejme po veri v Gospoda Jezusa Kristusa, ki je zanj postal daritev za greh na križu [zv. 21, Eerdmans, 1997, str. 138–139).



Charis opredeljuje sredstva za zveličanje, ki jih zagotavlja samo Bog: pojavila se je namreč Božja milost, ki ponuja odrešenje vsem ljudem (Tit 2,11). Božja odrešilna milost vključuje opravičitev, posvečenje in poveličevanje (Rimljanom 3:24; 2 Korinčanom 8:6–7; Hebrejcem 2:9; 4:16). Barnaba je opazil, da so pogani v sirski Antiohiji prejeli Božjo odrešilno milost (Apostolska dela 11:23). Kasneje sta Pavel in Barnaba spodbudila kristjane v Pizidijski Antiohiji, naj še naprej živijo v Božji odrešilni milosti (Apostolska dela 13:43). Paul je uporabil izraz charis ko je izjavil, da je njegovo poslanstvo v življenju pričati o dobri novici o Božji milosti (Apd 20:24). Charis nosi tudi idejo krepitve vernikov: Pazite drug na drugega, da kdo od vas ne bi prejel Božje milosti. Pazite, da vam nobena strupena korenina grenkobe ne zraste, da bi vas motila in pokvarila mnoge (Hebrejcem 12:15, NLT; glej tudi Jakob 4:6 in 1. Petrovo 5:5, 10, 12).



Nova zaveza uporablja tudi te povezane grške besede: charizomai , milostno dajati; in karizma , darilo, ki je milostno dano. Na primer, v 1. Korinčanom 12:4, 9, 28, 30 in 31 je izraz karizma je pomembno v Pavlovem nauku o duhovnih darovih. Pavel poudarja, da so darovi Duha darovi Božje milosti. Ti duhovni darovi milosti se ne razvijajo z naravnim talentom, temveč jih je vernikom podelil Bog. V Dinamika duhovnih darov William McRae opredeljuje duhovni dar kot božansko obdaritev posebne sposobnosti za služenje udu Kristusovega telesa (Zondervan, 1976, str. 18).

Grace ( charis ) je prijazen in velikodušen Božji dar tistim, ki verjamejo vanj. Dokazuje se z njegovimi dejanji ljubezni, usmiljenja, sočutja, žrtvovanja in odrešenja. Charis je utelešena v osebi Jezusa Kristusa (Janez 1:14, 17). Božja milost, prikazana v Kristusu, nam omogoča, da prejmemo Očetove nezaslužene koristi. Te koristi bogatijo naše življenje in nas združujejo v Kristusovem telesu. Charis —Božji blagoslov nezaslužnih — nam daje nov položaj kot Božji otroci, člani njegove večne družine (Galačanom 4:4–6).



Top