Kaj je bilo koncilsko gibanje/konciliarizem?

Kaj je bilo koncilsko gibanje/konciliarizem? Odgovori



Koncilsko gibanje ali konciliarizem je bilo reformno gibanje znotraj katoliške cerkve, ki je spodbujalo idejo, da imajo cerkveni sveti oblast nad papeži.



Eden od ključnih kamnov protestantske teologije je, da ima vsak človek pravico in odgovornost, da sam razlaga Sveto pismo. To ne pomeni, da je vsaka posamezna razlaga pravilna – daleč od tega. Vendar pa vzpostavlja načelo, da je posameznik odgovoren, da sam bere in preučuje Sveto pismo, namesto da sprejme besedo uveljavljene avtoritete. Medtem ko naj bi učitelji in voditelji v cerkvi izpodbijali zmote in tako zaščitili čredo, je posameznik tisti, ki bo na koncu imel prav ali narobe pred Bogom. Rimski katoličani protestantom pogosto očitajo, da nimajo končne avtoritete glede bibličnih razlag.





Koncilsko gibanje obstaja, ker rimokatoličani sprejemajo več tokov oblasti – Sveto pismo, cerkveno izročilo, cerkvene svete in papeža. Medtem ko je Sveto pismo sprejeto kot avtoriteta, cerkev svojim članom pove, kakšna je pravilna razlaga Svetega pisma. Kdo torej odloča, katera razlaga Svetega pisma ali katera cerkvena tradicija je merodajna? Odgovor so bodisi papeži bodisi cerkveni sveti ali oboje. Čeprav je bila uradna doktrina o nezmotljivosti papeža sprejeta šele na prvem vatikanskem koncilu (1896–1870), je bila papeževa oblast priznana že dolgo časa in mnogi papeži so trdili, da imajo najvišjo oblast v cerkvi. (Nezmotljivost papeža ne pomeni, da je nezmotljiv v vsem, kar govori ali naredi, temveč da, ko govori s prestola —sedel na prestolu svetega Petra in izrekel izjavo, ki naj bi bila zavezujoča za celotno katoliško cerkev — bo njegova izrek dejansko nezmotljivo pravilo za cerkev.)



V 16. stoletju, ko se je Martin Luther soočil z avtoriteto cerkve in mu je bilo ukazano, naj se odpove, je jasno izrazil svoje stališče, njegov odgovor pa razkriva primarno razliko med katoliškim pogledom na oblast in tem, kar je postalo protestantsko: Razen če Prepričan sem s pričevanjem Svetega pisma ali z očitnim razlogom – ker ne morem verjeti ne papežu ne samo koncilom, saj je jasno, da so se večkrat zmotili in si nasprotovali – menim, da sem obsojen s pričevanjem Svetega pisma, ki je moja osnova; moja vest je ujetnica Božje besede. Tako se ne morem in nočem odpovedati, ker ravnanje proti svoji vesti ni ne varno ne zdravo. Bog pomagaj mi.



Mnogi protestanti na zgodnje cerkvene zbore (kot je Niceja) gledajo kot na avtoritativne – a le v tem, da so ti koncili sprejeli odločitve, ki jih jasno podpira Sveto pismo. Protestanti se čutijo dolžne, da se ne strinjajo s koncili, ki sprejemajo sklepe, ki niso podprti s Svetim pismom.



V 13. in 14. stoletju se je zdelo, da je papeštvo še posebej pokvarjeno in tudi v konfliktu s posvetnimi vladarji v Evropi. Papeški sedež so leta 1309 preselili v Avignon v Franciji. Tam so za papeža izvolili predvsem francoski kardinali Klementa VII. V Rimu je bil za papeža izvoljen tekmec Urban VI. Prav te sporne volitve so pripeljale do začetka koncilskega gibanja. Voditelji Evrope so se združili z enim ali drugim od obeh papežev. Vsakega papeža je po njegovi smrti nasledila zamenjava, zato se je polemika nadaljevala. Da bi poskušali rešiti to vprašanje, so kardinali sklicali koncil v Pisi (1409). Namesto da bi izbirali med obstoječimi papeži, so izvolili tretjega, kar je samo še poslabšalo težavo, saj so zdaj trije moški zahtevali naslov.

Koncil v Konstanci (1414–1418) je odstavil dva od obstoječih papežev (tretji je abdiciral) in za edinega papeža izvolil Martina V. Ta svet je tudi odločil, da bodo cerkveni sveti imeli oblast nad papeži. Vendar Martin V je zavrnil ratifikacijo njihove odločitve. V protestu so konciliaristi na koncu organizirali koncil v Baslu (1430–1449), da bi poskušali pridobiti nadzor nad papežem, vendar njihov poskus ni uspel. Iz tega koncila je izšel Firenški koncil, ki je izvolil (proti)papeža, ki je bil naklonjen konciliarizmu. Vendar konciliarizem med svetovnimi voditelji Evrope ni našel podpore in je nazadnje propadel.

Peti lateranski koncil (1512–1517) je nasprotoval konciliarizmu in je ponovno uveljavil primat papeža. Danes velja papež za najvišjo avtoriteto v katoliški cerkvi, čeprav še vedno obstajajo nekateri, ki podpirajo konciliarizem, zlasti v Združenih državah.



Top