Kdo je moj sosed, svetopisemsko rečeno?

Kdo je moj sosed, svetopisemsko rečeno? Odgovori



Mnogi kristjani govorijo o pomembnosti ljubezni do Boga in ljubezni do drugih, in prav je tako. Jezus je to razglasil za največje zapovedi (Marko 12:28–34; glej 5. Mojzesova knjiga 6:4–5 in Lev 19:18). Ideja, da moramo ljubiti druge, je včasih bolj natančno izražena kot poziv k ljubezni do bližnjega kot samega sebe. Kdo je moj sosed? postane naravno vprašanje.

Zapoved ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe izvira iz Levitske knjige 19:18, ki pravi: Ne maščuj se in se ne zameri na nikogar med svojim ljudstvom, ampak ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. jaz sem Gospod. Judje Jezusovih dni bi večinoma razumeli, da so njihovi bližnji so Izraelci. Toda Bog ima v mislih širšo definicijo. Ljubiti bližnjega je več kot le ljubiti tiste, ki so nam podobni in ki nas lahko ljubijo v zameno.



Luka 10 opisuje dogodek, v katerem je pisar, strokovnjak za judovsko postavo, preizkušal Jezusa, kaj mora storiti, da bi podedoval večno življenje. Jezus je vprašanje obrnil nazaj k pismouku (Luka 10:25–37). Pisar se je odzval z zapovedjo ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe. Jezus je potrdil odgovor. Toda pisar se je hotel opravičiti in vprašal: Kdo je moj bližnji? Jezus je odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu.



V prispodobi je moški, ki je potoval iz Jeruzalema v Jeriho, napaden in puščen ob cesti. Duhovnik, ki hodi mimo, vidi moškega, vendar gre mimo druge strani ceste. Enako se zgodi, ko levit potuje skozi. V bistvu dva Juda, oba sta bila iz duhovniške vrste Izraelcev in bi morala poznati Božjo postavo in slediti ji, nista izkazala ljubezni do svojega sobrata Izraelca v stiski. Vendar je Jezus rekel, da je prišel samarijanec, oseba, ki so jo Judje na splošno prezirali zaradi kulturnih in verskih razlik. In to je bil Samaritan ki se je ustavil, da bi pomagal poškodovanemu. Oskrbel je človekove rane in plačal za bivanje v gostilni. Skratka, oseba, ki bi jo Judje imeli za nečisto in izven božje zaveze, je pokazala sočutje do tistega, ki bi ga imel za sovražnika. Jezus je pismouka vprašal, kdo od treh mimoidočih je sosed poškodovanemu. Strokovnjak za postavo je odgovoril: »Tisti, ki se ga je usmilil.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in stori tako« (Lk 10:37).

Naš bližnji je torej vsak v naši bližini, s katerim lahko delimo Božjo ljubezen. Poklicani smo, da ne ljubimo samo tistih, ki so nam podobni ali s katerimi nam je prijetno, temveč vse, ki nam jih Bog postavlja na pot. Pravzaprav je Jezus rekel: Povem vam, ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta v nebesih. Povzdigne svoje sonce nad zle in dobre in pošlje dež pravičnim in krivičnim. Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno nagrado boste prejeli? Ali tega ne počnejo niti davkarji? In če pozdravljate samo svoje, kaj počnete bolj kot drugi? Ali tega ne počnejo niti pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Matej 5:44–48). Bog izkazuje ljubezen vsem ljudem (Janez 3:16–18; Rimljanom 1:19–20; 2. Petrovo 3:9). Kot njegovi otroci (Janez 1:12) smo poklicani, da storimo enako.



Pomembno je razumeti, kaj je prava ljubezen. Ljudje imamo radi tako, da iskreno iščemo tisto, kar je najboljše zanje. Ljubiti druge ne pomeni strinjati se z vsem, kar rečejo ali naredijo, niti ne pomeni delovati na načine, ki vedno pridobijo njihovo odobravanje. Ljubiti svoje bližnje pomeni skrbeti za njihove potrebe – tako fizične kot duhovne. Svoje bližnje imamo radi, ko smo tako kot Samarijan v Jezusovi prispodobi sočutni do njih in jim pomagamo zadovoljiti njihove potrebe, kolikor zmoremo. Najraje imamo svoje bližnje, ko jim delimo Božjo resnico. Samo Jezus lahko odreši (Janez 14:6; Apostolska dela 4:12) in edini lahko zadovolji vse potrebe ljudi.

Ljubimo svoje bližnje, tudi bližnje, ki se nam zdijo sovražniki, ko do njih delujemo s srcem, ki najprej ljubi Boga. Svoje bližnje ljubimo zaradi preplavljanja Božje ljubezni do nas in kot način, da pokažemo svojo ljubezen do Boga (1. Janezovo pismo 4:7–12; Kološanom 4:5–6; 1. Petrovo pismo 3:15–16).

Top